Ogenj je človeka spremljal že od pradavnine. Včasih kot sovražnik, včasih kot prijatelj. Kot sovražnik takrat, ko mu je povzročal škodo, kot prijatelj pa, ko se je z njim okoriščal. Seznanimo se z njegovimi slabimi lastnostmi.
V starih časih so bili požari tako katastrofalni, da so pogorela cela mesta in vasi. V starejših kronikah severovzhodne Slovenije najdemo mnogo podatkov o takih požarih. Prvi večji znani požar v Mariboru leta 1513 je mesto popolnoma uničil. Tudi drugi leta 1540 ni bil nič manjši. Še starejši požar je leta 1684 zajel Ptuj. Razen minoritskega in dominikanskega samostana ni ostalo na Ptuju ničesar. Komaj si je nekoliko opomogel, ga je že zajel drugi leta 1705. Pogorel je v celoti, ostalo je le šest hiš. Nedolgo za tem, leta 1744, je v Ptuju zgorelo 79 meščanskih hiš. Tudi vasem ogenj ni prizanesel. Leta 1883 je pogorela vsa vas Lovrenc na Dravskem polju, skupaj 69 hiš.
Leta 1532 so Spodnjo Polskavo požgali Turki. V velikem kmečkem uporu 1635 so zgoreli gradovi v Račah in na Zgornji Polskavi. Na veliko noč leta 1813 pa so ognjeni zublji upepelili zgornji del Spodnje Polskave.
Spodnjepolskavske lesene hiše, pokrite s slamo, so bile pogost plen ognjenih zubljev, tudi nekatere tiste, ki so bile zidane, jim niso ušle. To je bil razlog več, da so že leta 1847 Spodnjepolskavčani kupili moderno izdelano protipožarno brizgalno in z njo poskušali obvarovati svoja imetja. Hranijo jo še danes kot spoštovanja vreden relikt na tiste čase, ko je ogenj največkrat divjal po polskavskem svetu.
Zaradi tega so mnogi kraji v zadnji tretjini prejšnjega stoletja pričeli ustanavljati svoje požarne obrambe in gasilska društva. Že pred ustanovitvijo Gasilskega društva na Spodnji Polskavi je leta 1881 izšla Postava, zadevajoča red o požarni policiji in o gasilskih stražah, ki sta jo podpisala cesar Franc Jožef in predsednik vlade Taaffe. V šestih poglavjih je nanizana vsa problematika gasilske službe, ki se je že podredila prostovoljnemu gasilstvu. Prvo poglavje je določalo nalogo občine, ki mora poskrbeti za požarno policijo in postaviti požarne policaje, če je ozemlje s hišami strnjeno in gosto naseljeno. Drugo poglavje govori o preprečevanju požarov, ometanju dimnikov, požarni straži in v glavnem ponavlja določbe prejšnjih gasilskih redov. V tretjem poglavju so nove določbe, med njimi oskrbi občine, da je voda vedno pri roki za gašenje in da mora biti na posesti, sicer se lastnika denarno kaznuje. Vsaka vas mora imeti uporabno brizgalno s potrebnimi cevmi, vedri, določenimi vodnjaki in po možnosti črpalko, če šteje več kot 50 hiš. V vasi morajo biti pripravljeni vozovi z vedri in vodo. Vsaka vas mora imeti požarne lestve in ostalo orodje, ki ga določita občinski odbor in vodstvo gasilske straže.
Prav gotovo so se teh pravil pridrževali tudi na Spodnji Polskavi, dokler se niso na pobudo grofa Julija Attemsa 6.1.1887 sestali v gostilni pri Karlu Hrastniku na Spodnji Polskavi vaški veljaki in grof ter sklenili ustanoviti svoje prostovoljno gasilsko društvo. Na tem gostilniškem sestanku so bile podane in sprejete smernice novo nastalega društva in v pisni obliki oddane 27.2.1887 občinskim možem v presojo. Že drugi dan 28.2.1887, je občina tako odločitev podprla in dovolila ustanovitev društva.
Že v obdobju do 1912 so spodnjepolskavski gasilci za delovanje v društvu dobili svoja prva odlikovanja. Z bronasto medaljo so bili odlikovani Franc Žagar, Jožef Pučnik, Mihael Zeder, Karel Počivaušek in Štefan Žager. Srebrno medaljo pa so prejeli Engelbert Ziherl, Jožef Pučnik, Mihael Zader, Franc Kancler, Mihael Gmeiner, Matevž Batir, Ivan Drobnikar, Filip Rotad, Franc Erker in Matevž Esich. S srebrnim redom svetega Save pa so bili odlikovani za 50 letnico delovanja v društvu Mihael Zader in Jožef Pučnik. Ter za 25 letnico Štefan Kiker.
V letu 1912 so pričeli graditi nov gasilski dom, dokončali pa so ga šele po prvi svetovni vojni. 50 obletnico obstoja gasilskega društva so obhajali 18.7.1937 in s pomočjo darovalcev kupili nov društveni prapor. Ob tej priložnosti so s častnimi diplomami odlikovali tiste, ki so največ pripomogli k nakupu avtomotorne brizgalne in razvitju prapora.
Niso pa spodnjepolskavski gasilci znani samo po svojih prizadevanjih gašenja požarov in pomoči pri drugih ljudskih težavah, temveč še po nečem. Tudi ta zgodba se pričenja v takratni gostilni Muršec (sedanja gostilna Vinter), ko so 2.12.1907 ustanovili spodnjepolskavsko gasilsko godbo na pihala. Ustanovitelji so bili Jožef Pučnik, Jožef Vodušek, Matija Batir, Edvard Šuntner, Leopold Šerbinek iz Frama, Franc Žigert, Jože Zakler in komaj 16 letni Ivan Pučnik. Prvi kapelnik je postal Leopold Šerbinek iz Frama.
Da so bili spodnjepolskavski gasilci prijatelji glasbe, nam povedo zapisi o različnih prireditvah, ki so jih sami organizirali že pred ustanovitvijo pihalnega orkestra. Ni pa podatkov o tem kdo je na teh prireditvah poskrbel za glasbeni del zabave.
Zgodovina požarov, ki so v preteklosti marsikaterega lastnika spravili na beraško palico. Leta 1850 je pogorel del Pokoš. 14.12.1857 sta pogoreli kmetu Ivanu Blatniku dve živinski staji. 2.8.1862 je pogorel Filip Samastur in do tal župnijsko gospodarsko poslopje, poleg tega še vse zaloge žita, krme, drva, vozovi, vse orodje in 8 svinj. Popolnoma je pogorela hiša Franca Bergleza in delno Gašperja Beraniča. 17.5.1867 je pogorel skedenj Štefana Hrastnika, gospodarsko poslopje, štirje konji ter hiša Jožeta Papeža in Ane Frangež. 29. in 30.9. 1867 je pogorela hiša in gospodarsko poslopje Simona Jakšeta, domačije Filipa Cvahteta, Ivana Belina, Ivana Štrausa, Mihaela Blažiča in Lovrenca Hrastnika. Leta 1868 sta pogorela kmetica Ana Rudolf in Ivan Ordhaber. 5.11.1873 je pogorelo stanovanjsko in gospodarsko poslopje Gregorja Goloba. Leto za tem 1874 je kočar Miha zanetil ogenj v gozdu (Velenik) in je pogorelo 40 oralov graščinskega in blizu 30 oralov kmečkega gozda. 9.12.1881 je požar uničeval pri Štefanu Hrastniku. Julija 1888 je strela užgala konopljo na podstrešju Simona Hrastnika. V istem letu je strela zanetila ogenj tudi pri Luki Kanclerju. 28.6.1895 je divjal požar pri Karlu Hrastniku. 5.11.1896 je pogorel posestnik Andrej Braučič. Podtaknjeni ogenj je zagorel aprila 1900 v hiši Alojza Beraniča na Selah, v soboto 6. Oktobra pa pri Juriju Pišku na Spodnji Polskavi. 29.12.1909 je pogorel Matevž Pogoreuc.
Velik požar leta 1932 je upepelil domačijo Ivana Samasturja in hišo Jožefe Dorič. Že pred tem 1923, pa so okoli božica ognjeni zublji pokazali zobe pri Jožetu Pučniku in leta 1927 pri Ivanu Žagarju in Francu Zafošniku.
Leta 1935 so požigalci v noči zakurili kar na treh krajih. Pri Tonetu, nato pri Puhfinku in še pri Hrastniku. Okoli leta 1938 je ogenj uničil kmetijo Jožeta Laha, ista kmetija kmetija je gorela še dvakrat. Sreča, da ni bilo veliko škode. V tistem času sta pogoreli tudi domačiji Kotnika in Šetarja.
Po 2. svetovni vojni je bilo nekaj večjih požarov na Spodnji Polskavi, pri Ivanu Pučniku, Ivanu Samasturju, Ani Samastur, Štefanu Kanclerju, Francu Motalnu, Mariji Soršak in še kje. Po 2. svetovni vojni je društvo s pomočjo krajanov zbralo denar za nakup agregata Rosenbauer, leta 1980 pa je požarna interesna skupnost Slovenska Bistrica dodelila društvu novo kombinirano avtocisterno Zastava N 645 s topom. Pred 28. leti je društvo dobilo orodni voz IMV-Combi. Poleg omenjenih vozil je društvo nabavilo še motorno črpalko Honda, agregat za električno energijo 1,5 KW in potopno električno črpalko za onesnažene vode. Posodobili so tudi člansko opremo, kot so obleke, pasovi, čelade, dežni plašči in paradne obleke. Društvo je doslej razvilo več praporov: ob 50. obletnici društva 1937 in zadnjega 1987 ob praznovanju 100. obletnico.
Že davnega leta 1931 so gasilci ustanovili »gasilski naraščaj«, ki sta ga vodila Karel Samastur in Edi Kiker. Žal je deloval le šest let. Trajalo je vse do leta 1954, ko je bila ponovno ustanovljena pionirska desetina pod vodstvom predsednika Otmarja Traunerja. Pionirski referent Jure Albreht je bil zelo ponosen na svojo desetino, še posebej takrat, ko so leta 1961 z mnogo truda razvili svoj pionirski prapor. Pionirji se udeležujejo pionirskih tekmovanj in dosegajo dobre uspehe. Kot vsa okoliška društva se je tudi spodnjepolskavsko prebijalo in borilo za svoj prepotrebni obstoj skozi čas, v katerem je delovalo in deluje. Z dobro voljo pa se da vse urediti, in če danes srečaš na Spodnji Polskavi gasilca, ti rad pokaže lepo urejen gasilski dom in posebno ponosno ti bo pokazal Svetega Florjana, ki ga je leta 1993 blagoslovil tukajšnji župnik g. Karel Drofenik. Iz lično izdelane kapelice visoko na strehi stoji in zre na polskavski svet, kot da bi hotel reči, da ogenj v teh krajih ni zaželen…